Mar 7 | SloKJV | STEP | Potem so prišli skupaj k njemu farizeji in nekateri izmed pisarjev, ki so prišli iz Jeruzalema.

Mark 7

7. Poglavje

1 ^a Potem so prišli skupaj k njemu farizeji in nekateri izmed pisarjev, ki so prišli iz Jeruzalema. 2 In ko so videli nekatere izmed njegovih učencev jesti kruh z omadeževanimi, ^{▼▼omadeževanimi: ali, navadnimi.} to se pravi z neumitimi rokami, so našli krivdo. 3 Kajti farizeji in vsi Judje ne jedo, razen če si svojih rok pogosto ^{▼▼pogosto: ali, skrbno; v izvirniku: z roko; Theophylact, vse do komolca.} ne umivajo, ker se držijo izročila starešin. 4 In ko pridejo iz trga, ne jedo, razen če se ne umijejo. In mnogo drugih stvari je, ki so jih sprejeli, da se jih drže, kot umivanje čaš in vrčev, ^{▼▼vrčev: sextarius je okoli 0,85 litra.} bakrenih posod in miz. ^{▼▼miz: ali, postelj.} 5 Potem so ga farizeji in pisarji vprašali: „Zakaj tvoji učenci ne živijo glede na izročilo starešin, temveč jedo kruh z neumitimi rokami?“ 6 Odgovoril je in jim rekel: „Dobro je Izaija prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ^f ‚Ti ljudje me spoštujejo s svojimi ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene.‘ 7 Čeprav me zaman obožujejo, ker za nauke učijo človeške zapovedi. 8 Ker se z odlaganjem Božje zapovedi na stran držite človeških izročil, kakor je umivanje čaš in vrčev in počnete še mnoge druge takšne stvari.“ 9 In rekel jim je: „Prav dobro zavračate ^{▼▼zavračate: ali, onemogočate.} Božjo zapoved, da bi lahko obdržali svoje lastno izročilo. 10 Kajti Mojzes je rekel: ‚Spoštuj svojega očeta in svojo mater,‘ in: ‚Kdorkoli preklinja očeta ali mater, naj življenje konča s smrtjo,‘ 11 toda vi pravite: ‚Če bo človek rekel svojemu očetu ali materi: ‚To je Korbán, to se pravi dar, ^h po čemerkoli bi lahko imel korist od mene,‘ bo prost.‘ 12 In mu nič več ne dovolite, da bi za svojega očeta ali svojo mater karkoli storil. 13 S svojim izročilom, ki ste ga izročili, delate Božjo besedo brez učinka, in počnete mnogo takšnih podobnih stvari.“

14 ⁱ In ko je k sebi poklical vso množico, jim je rekel: „Vsak izmed vas naj mi prisluhne in razume: 15 ‚Nič ni zunaj človeka, kar bi ga z vstopanjem vanj lahko omadeževalo, toda besede, ki pridejo iz njega, te so tiste, ki omadežujejo človeka.‘ 16 Če ima katerikoli človek ušesa, da slišijo, naj posluša.“ 17 Ko je od množice vstopil v hišo, so ga njegovi učenci vprašali glede prispodobe. 18 In reče jim: „Ali ste tudi vi tako brez razumevanja? Ali ne zaznate, da ga katerakoli stvar, ki od zunaj vstopa v človeka, ta ne more omadeževati, 19 ker ta ne vstopa v njegovo srce, temveč v trebuh in gre ven v zunanje stranišče, očiščujoč ^{▼▼[očiščujoč…: Tako je Jezus vso hrano razglasil za čisto in s tem odpravil obredne razlike levitske postave.]} vso hrano?“ 20 In rekel je: „To, kar prihaja iz človeka, to omadežuje človeka. 21 Kajti od znotraj, iz človekovega srca, izvirajo zle misli, zakonolomstva, prešuštva, umori, ^k 22 tatvine, pohlepnost, ^{▼▼pohlepnost…: gr. lakomnost, zlobnost.} zlobnost, prevara, pohotnost, hudoben pogled, bogokletje, ponos, nespametnost; ^m 23 vse te zle stvari prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.“

24 ⁿ In vstal je od tam ter odšel v meje Tira in Sidóna in vstopil v hišo in hotel, da tega ne bi izvedel noben človek, toda ni mogel ostati skrit. 25 Kajti neka ženska, katere mlada hči je imela nečistega duha, je slišala o njem in prišla ter padla k njegovim stopalom. 26 Ženska je bila Grkinja, ^{▼▼Grkinja: ali, poganka.} Sirofeničanka po rodu, in rotila ga je, da bi iz njene hčere izgnal hudiča. 27 Toda Jezus ji je rekel: „Naj bodo najprej nasičeni otroci, kajti ni primerno vzeti kruh otrokom in ga vreči psom.“ 28 Ona pa je odgovorila in mu rekla: „Da, Gospod, vendar psi pod mizo jedo od otroških drobtin.“ 29 In rekel ji je: „Zaradi tega govora pojdi svojo pot; hudič je izšel iz tvoje hčere.“ 30 In ko je prišla k svoji hiši, je spoznala, da je hudič izšel in svojo hči [našla] ležečo na postelji.

31 In spet, ko je odšel iz tirskih in sidónskih pokrajin, je prišel h Galilejskemu morju, po sredi krajev Deseteromestja. 32 In k njemu prinesejo nekoga, ki je bil gluh in je imel motnjo v svojem govoru in rotili so ga, naj nanj položi svojo roko. 33 In vzel ga je proč od množice in svoja prsta položil v njegova ušesa in pljunil ter se dotaknil njegovega jezika; 34 in zroč k nebu, je vzdihnil ter mu rekel: „Efatá!“ to je: „Odpri se.“ 35 In njegova ušesa so se nemudoma odprla in vez njegovega jezika se je sprostila in je jasno govoril. 36 In naročil jim je, da naj ne povedo nobenemu človeku, toda bolj, kot jim je naročal, toliko bolj na veliko so to razglašali, 37 in bili so preko mere osupli, rekoč: „Vse stvari je storil dobro; tako gluhim daje slišati, kakor nemim govoriti.“